Funkcionalna prehrana

Kamorkoli se obrnemo nas obkroža. Vsepovsod jo je polno a nihče ne ve točno čemu služi. Le redki si dejansko vzamejo čas in preverijo, kaj točno je. Ste že ugotovili o čem se gre?

Naslednjih nekaj tednov bo namenjeni funkcionalni prehrani, začeli pa bomo s probiotiki. Kaj so, kako delujejo in kje jih najdemo.

Napisala Katarina Benko

Živimo v času, kateremu vlada hitro in stresno življenje. Včasih se zdi, kot da si ne znamo več vzeti časa zase, z izgovorom, da imamo preveč dela v službi, doma z otroci itn. Zelo pomembno dejstvo, ki ga v teh časih pozabljamo je to, da se večina ljudi ne zna več zdravo prehranjevati. Nezdravemu prehranjevanju in stalnemu stresu pa običajno sledijo raznovrstne bolezni. Med njimi so tudi slabitev imunskega in našega prebavnega sistema oz. črevesne mikroflore.

Tehnologija je napredovala tudi na področju živilstva, zato se na trgu in v sodobni prehrani  pojavlja vse več t.i. funkcionalne prehrane, ki naj bi imela različne prednosti. Le ta vsebuje dodatke, ki potrošniku  omogočajo/zagotavljajo  specifične, zdravju koristne učinke. Med funkcionalno prehrano uvrščamo tudi izdelke s probiotiki tj. mlečnokislinske bakterije s posebnimi lastnostmi.

V skupino živil ,ki jo imenujemo funkcionalna prehrana, spadajo tudi probiotiki. V tej skupini zasedajo zelo pomembno mesto, saj jih ne uporabljamo samo za prehranbene namene ampak čedalje bolj tudi za terapevtske namene. Vključuje se jih v različne diete bolnikov zbolelim za rakom, pri zdravljenju drisk, pri bolnikih z alergijsko reakcijo na lepek (gluten), pri okrevanju po različnih okužbah itd.

Povzeto iz napisanega je funkcionalna prehrana – nutracevtiki sinonim za hrano, ki oskrbuje organizem z osnovnimi hranili, poleg tega pa preprečuje obolenja in pripomore k boljšemu zdravstvenemu stanju. Pozitivni učinki uživanja probiotikov – funkcionalne hrane pa so znanstveno dokazani in podprti z definicijami. (Zbornica nutr.-diet., 8) Predstavniki te skupine so  živila z dodanimi probiotičnimi bakterijami in prebiotiki, fermentiranimi mlečnimi izdelki itd. Le te uvrščamo v živilsko industrijo, poznamo pa tudi izdelke v obliki praškov in kapsul, ki jih zaužijemo običajno z kozarcem vode. Po uspehu mlečnih probiotičnih izdelkov na trgu je farmacevtska industrija izdelala svoje raznovrstne izdelke s probiotiki.

Vsaka bakterija pa ne more biti probiotična bakterija, saj mora imeti za pridobitev tega naziva veliko število specifičnih lastnosti.

 V ta namen obstajajo selekcijski kriteriji za probiotike, ki jih delimo v štiri osnovne skupine (Klaenhammer in Kullen, 1999):

1) Primernost oziroma varnost

»Sev, ki ga uporabljamo kot probiotik, mora biti natančno taksonomsko identificiran, poznane morajo biti njegove karakteristike.« S pogleda varnosti, le ta vključuje naslednje specifikacije:

a)  vrstna specifičnost – želeno je, da je za humano uporabo sev humanega izvora,

b) izoliran naj bo iz zdravega prebavnega trakta človeka

c) sev mora biti nepatogen in netoksičen,

d) sev mora imeti status GRAS (Generaly Regarded As Safe) , (Zbornica nutr., diet., 11)  ; status GRAS daje bakterijam sloves »varnih« mikroorganizmov, ki so že dolgo v uporabi. Le bakterije so dovolj znanstveno preučene v smislu njihovega vpliva na zdravje, saj preprečujejo črevesne infekcije, driske nastale zaradi različnih vzrokov, znižujejo škodljivo fekalno encimsko aktivnost, itd. (Bajt 2007, 75)

2) Tehnološka ustreznost

Sev, ki ga nameravamo uporabiti v industriji  za proizvodnjo probiotičnih mlečnih izdelkov, mora biti primeren za gojenje in shranjevanje v koncentrirani obliki. Ohraniti mora tudi želene karakteristike med  pripravo kulture, tehnološkim postopkom, ter skladičenjem živila. Zelo pomembno pri tem je, da je sev genetsko stabilen. Ko probiotik vključimo v hrano mora prispevati k dobrim organoleptičnim lastnostim. Ne sme pa imeti negativnih učinkov, če že ne prispeva k dobrim organoleptičnim lastnostim.(Zbornica nutr. In diet., 11)

3) Tekmovalnost

Med najpomembnejšima selekcijskima kriterijema sta zmožnost ohranjanja metabolne aktivnosti v prebavnem traktu (na ciljnem mestu) in sposobnost vezave probiotične bakterije na črevesno površino. Pri prvem mora sev izpolniti veliko zahtev, med katerimi so tudi odpornost proti želodčni kislini in žolćni soli. Pri drugem mora biti bakterija sposobna vsaj začasne kolonizacije in tekmovanja z normalno črevesno mikrofloro. Vezava ima zelo veliko vlogo tudi pri stimulaciji imunskega sistema, saj omogoča probiotičnim bakterijam neposreden stik z limfoidnim tkivom debelega črevesa.  Debelo črevo ima funkcijo posredovanja tako lokalnih kot sistemskih imunskih odgovorov.

4) Delovanje in funkcionalnost

Preučevanje delovanja in funkcionalnosti seva obsega veliko lastnosti in sicer: »antagonistično delovanje proti patogenim bakterijam, proizvodnjo protimikrobnih snovi (bakteriocini, vodikov peroksid, organske kisline itd.), stimulacijo imunskega sistema, antimutagenost, antikarcinogenost in klinično dokumentiranje zdravstvenih učinkov. »(Zbornica nutr., diet., 12).

Laktobacili	Bifidobakterije	Enterokoki	Ostali
L. acidophilus L. plantarum L. rhamonsus L. delbrϋckii subsp. bulgaricus L. fermentum L. johnsonii L.gasseri L. salivarius L. reuteri	B. bifidum B. infantis B. adolescens B. longum B. breve B. lactis	E. faecium E. faecalis	Saccharomyces boulardii Lactococcus lactis subsp. lactis Lactococcus lactis subsp. cremoris Leuconostoc mesenteroides Propionibacterium freudenreichii Pediococcus acidilactici Streptococcus thermophilus Escherichia coli